Relativni in absolutni sklici

Kadar se želimo ali moramo sklicevati na posamezno celico delovnega lista preglednice, lahko to storimo na dva načina, ki si ju bomo ogledali v nadaljevanju. Poleg tega nekatere preglednice omogočajo poimenovanje posameznih celic ali območij.

Relativno sklicevanje

Najpogosteje za sklic na celice uporabljamo relativno sklicevanje. Relativno sklicevanje na celico v formuli temelji na relativnem položaju glede na celico, na katero se formula sklicuje. To pomeni, da če premaknemo celico, ali pa formulo kopiramo drugam, se sklici v formuli ustrezno spremenijo.

Pri relativnem sklicevanju uporabljamo običajna imena celic, sestavljena iz imena stolpca in številke vrstice, kot smo jih že omenili. Preprosta formula, ki sešteje vrednosti v celicah od B1 do B9 je:

=SUM(B1:B9)

Recimo, da smo formulo vnesli v celico B10. Če to formulo kopiramo v celico C10 bo program za delo s preglednicami smiselno domneval, da želimo izračunati vsoto vredonsti celic na istih relativnih mestih v stolpcu C – to pomeni, da program domneva, da želimo sešteti vrednosti v celicah od C1 do C9 – in zato ustrezno spremeni formulo v:

=SUM(C1:C9)

Absolutno sklicevanje

Absolutno sklicevanje na celico temelji na absolutnem položaju celice na delovnem listu. Takšno sklicevanje je koristno, če se želimo na celotnem delovnem listu dosledno sklicevati na isto celico ali obseg celic. Celico absolutno naslavljamo tako, da pred ime stolpca in pred številko vrstice dodamo znak $, na primer $E$2 je absolutni sklic na celico E2.

Poglejmo si absolutno naslavljanje na naslednjem primeru. Recimo, da želimo izračunati, kakšna bi bila naša teža na drugih planetih. Težo bomo vnesli v eno celico, na katero se bomo potem sklicevali v vseh formulah. Recimo, da težo vnesemo v celico E2. Formula v celici C2 bo:

=$E$2*C2

Za vajo lahko preveriš kaj bi se zgodilo, če v tej formuli ne bi uporabljali absolutnega naslavljanja in bi jo nato kopirali navzdol.