Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Procesiranje informacije pri človeku
Ljudje preko čutil (senzorjev) sprejemamo zunanje dražljaje – podatke o okolju. Človek ima po trajanju »zapisa« in načinu doseganja podatkov v spominu dve vrsti spomina, ki ju poimenujemo kratkotrajni spomin in dolgotrajni spomin.
V skladu s spoznanji psiholoških raziskav se večina strinja, da gredo podatki iz senzornega sistema najprej v kratkotrajni spomin. Ta ima majhno kapaciteto (obseg neposrednega pomnjenja): 7 ± 2 enoti (enota je tu mišljena lahko kot beseda, številka, simbol, slika, skratka »košček«, ki si ga je treba zapomniti). Vanj tudi prikličemo podatke iz dolgotrajnega spomina, ko rešujemo kako nalogo. Prednost kratkotrajnega spomina je v tem, da lahko človek shranjene enote zelo hitro sočasno obdeluje. Podatki v kratkotrajnem spominu pa hitro zbledijo. Čas pomnjenja v kratkotrajnem spominu je od nekaj trenutkov do nekaj deset sekund, če jih ne obnavljamo.
Dolgotrajni spomin ima zelo veliko kapaciteto, zasledimo številko 1010 – 1015 bitov. Po nekaterih prepričanjih si človek zapomni vse, kar je kadarkoli doživel. Težje pa to ponovno prikliče v zavest. Človeški dolgotrajni spomin je organiziran asociativno, po vsebini. Vsebino določajo vodilni koncepti, lahko bi jim rekli ključi.
Če smo npr. pri konceptu varstva okolja, nas skupaj s podatki iz neposrednega okolja (npr. o sajah na balkonu) usmeri na varstvo zraka. Koncept varstva zraka pa naprej do informacij v zvezi s toplarno. Podatki se med seboj povezujejo v asociacijske mreže, priklic podatka pa je odvisen od tega, ali bomo našli ustrezno asociacijo na ta podatek. Človek si torej zapomni podatek, ko ga poveže z že zapomnjenimi, in več ko si zapomnimo, lažje si bomo zapomnili nove reči.
Kognitivne raziskave kažejo, da imamo v dolgotrajnem spominu več različnih sestavin oziroma struktur. S stališča učenja je zanimiva razlika med tako imenovanim epizodičnim spominom in semantičnim spominom ter obstoj spominskih shem.
Epizodični spomin je spomin na razne dogodke v življenju v zaporedju, kot so se dogajali. Semantični spomin vsebuje besedno simbolno znanje, najverjetneje v obliki pojmovnih mrež. Za uspešno zapomnitev in priklic je treba podatke organizirati v hierarhičen ali kak drug sistem. Čim jasnejše in stabilnejše so spominske strukture, tem lažja sta zapomnitev in njihov priklic. Zapomnitev in priklic se izboljšata, če povezujemo epizodični in semantični spomin. Spominske sheme so zbirke splošnega prejšnjega znanja: kakšno je zaporedje dogodkov, kakšni so odnosi med njimi, kaj lahko v kaki situaciji pričakujemo. Sheme so splošnejše od pojmov in so nekakšni paketi znanja ali scenariji, ki nam pomagajo osmisliti dogodke in pojave ter usmerjati akcije. Obstaja še več drugih teorij o načinu pomnjenja in priklica, kot npr. scenariji in mentalni modeli ali holografska teorija spomina.
Med obema vrstama spominov potekajo različni procesi. Tak proces je na primer ponavljanje, s katerim utrjujemo povezave med pojmi. Elaboracija je dodajanje pomena oziroma konstruiranje razumevanja novih dejstev in zakonitosti s pomočjo obstoječega znanja. V procesu organizacije nove pojme in zakonitosti umeščamo v že obstoječe spominske strukture in s tem potrjujemo stare koncepte in predstave. Lahko pa že obstoječe spominske strukture reorganiziramo in tako generiramo nove. Gre za to, da nekatere stvari dodatno premislimo, jih drugače uredimo in tako ustvarjamo novo znanje. Več o tem lahko prebereš v knjigi Anite Voolfolk »Pedagoška psihologija«.
S kratkotrajnim spominom, miselnimi procesi in delom dolgotrajnega spomina lahko človek zavestno upravlja. Med spanjem, pa tudi sicer, potekajo tudi nezavedni miselni procesi.
S pomočjo IKT lahko zmanjšamo pomanjkljivosti in povečamo prednosti človeških možganov. Zavedati se moramo, da je človeški kratkotrajni spomin omejen. Zato morajo biti vhodni podatki pregledno organizirani. Podporo dolgotrajnemu spominu pa lahko nudimo s sistemi, ki temeljijo na bazah znanja in sistematičnem pregledovanju.