Uporaba pripomočkov pri odločanju

Elektronska preglednica

Odločitveni model lahko zgradimo s katerokoli elektronsko preglednico. Postopek je na začetku podoben metodi Abacon. V stolpec vnesemo parametre (recimo, da jih je $n$), njihovo pomembnost lahko določimo s pomočjo uteži ($w$), ki jih vnašamo v drugi stolpec. Uteži naj bodo normalizirane, kar pomeni, da je njihova vsota enaka enoti, na primer 100. Variante smemo zaradi omejitve elektronske preglednice opisati samo številsko. Naravne vrednosti parametrov ($v$) moramo torej pretvoriti v številke. To lahko storimo s pomočjo metode Abacon. Ocena posamezne variante je utežena vsota vrednosti parametrov: $$ocena = \sum_{i = 1}^{n} v_{i} * w_{i}$$ Najboljšo oceno dobi najboljša varianta.

Pogosto nas zanima, kako sprememba vrednosti enega ali več parametrov kake variante vpliva na spremembo njene končne ocene. Tako lahko v procesu odločanja eksperimentiramo z različnimi vrednostmi variant pa tudi z različnimi vrednostmi uteži. Pogledamo, kakšne posledice imajo morebitne spremembe na končno odločitev. Ob tem razmišljamo o spremenjenih scenarijih, ki nas lahko vodijo do boljših in zanesljivejših rešitev.

Premislek je seveda stvar odločevalca, kako pa sprememba vpliva na končni rezultat, se samodejno izračuna v modelu narejenem z elektronsko preglednico. Takemu postopku pravimo analiza kaj-če.