To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.

Rešitev (a):

Prednosti:

• S simulatorjem lahko predstavimo mnogo različnih situacij, medtem ko so izkušnje v resničnem življenju omejene samo na nekatere situacije.
• V simulatorju lahko pilot preživi več časa, kot v helikopterju z izkušenim pilotom inštruktorjem.
• Simulator predstavlja manjšo nevarnost, saj situacije niso resnične in napačne reakcije nimajo resničnih posledic.

Slabosti:

• Usposabljanje s simulatorjem ne daje enakega občutka za resničnost in hitre reakcije v resničnih situacijah morda niso enake.
• Pilotu bi pri usposabljanju koristilo znanje izkušenega pilota iz prve roke.
• Namestitev in vzdrževanje simulatorja je precej drago.

Rešitev (b):

Za strojno opremo simulatorja potrebujemo čim hitrejši (večjedrni) procesor z ločenim grafičnim procesorjem, krmiljenje motorjev oziroma pogonov ter premične kabine. Programska oprema pa mora biti sposobna hitre in kompleksne obdelave slik.

Rešitev (c):

V resničnem svetu pokrajina ni samo ravna, zato morajo biti različni položaji prikazani v 3D. To je ključnega pomena, saj bo pilot moral hitro reagirati v treh dimenzijah (pri letenju je pomembna tudi navpična komponenta). Pokrajina se bo morala na pilotova dejanja odzivati v realnem času, kar pomeni, da bo simulator moral sproti ustvarjati nove in nove 3D slike, glede na pilotove odločitve in dejanja.

Rešitev (a):

V model lahko vnesemo samo znane spremenljivke. Zapletene procese lahko modeliramo le približno. Ti približki (ali neznane spremenljivke) nimajo pomembnega učinka oziroma vpliva na kratkoročne napovedi. V daljšem časovnem obdobju se učinki približkov (ali neznanih spremenljivk) seštevajo, kar vpliva na dologoročne napovedi, ki posledično niso tako natančne.

Rešitev (b):

Do določene mere je pretekle podatke mogoče uporabiti za natančno napoved prihodnjega vremena, saj nam pretekli podatki omogočajo raziskovanje preteklih vremenskih vzorcev in primerjavo med preteklimi vremenskimi vzorci in pravilnostjo vremenskih napovedi. Tako lahko ustrezno spremenimo ali prilagodimo model za napovedovanje vremena, s katerim lahko posledično natančneje napovemo prihodnje vreme.

Vendar se moramo zavedati, da pretekli podatki ne upoštevajo novih dejavnikov, ki vplivajo na vreme, na primer kako izpusti ogljika prispevajo k globalnemu segrevanju.

Rešitev (c):

Vizualizacija običajno pomeni predstavitev abstraktnih, zapletenih in medsebojno povezanih podatkov na (grafičen) način, ki je razumljiv ljudem.

Rešitev (d):

Rezultati običajnih simulacij so številčne vrednosti, ki jih dobimo, ko v model vnesemo vhodne podatke in jih preračunamo s pomočjo formul, ki predstavljajo model, da dobimo izhodne podatke. Teh številčnih rezultatov širša javnost običajno ne razume najbolje oziroma se v njih ne znajde.

Zato sodobne simulacije vključujejo tudi grafike, na primer kapljice dežja, oblake, sonce itd., s katerimi predstavijo izhodne podatke na javnosti bolj razumljiv način. Lahko pa za predstavitev izhodnih podatkov uporabijo tudi preproste animacije, na primer prikaz pasu dežja, kako prečka območje ali državo, ki so javnosti še bolj razumljive.

Rešitev (a):

Prednosti:
Študenti se lahko mnogokrat srečajo z zapleteno situacijo ter tako pridobijo zaupanje v uporabo kirurškega orodja, ne da bi pri tem ogrožali paciente. Z urjenjem spretnosti uporabe kirurškega orodja lahko nadaljujejo, dokler niso prepričani, da jim bo to uspelo tudi pri resnični operaciji v ne-virtualnem svetu.

Slabosti:
Študenti nimajo izkušenj iz resničnega življenja, zato ne moremo biti prepričani, kako bodo odreagirali, na primer ali bodo ob pogledu na kri omedleli. Pri urjenju samo v virtualnem svetu ne dobijo dovolj dobre predstave, kako stresna je lahko operacija, kako malo je razpoložljivega prostora, kakšne so interakcije med ljudmi v operacijski dvorani ipd.

Rešitev (b):

»Pametna« rokavica mora vsebovati senzorje, ki zaznavajo pritisk roke na kirurški instrument; slika na zaslonu mora slediti položaju instrumenta v prostoru (na primer s pomočjo zunanje kamere), slika na zaslonu mora slediti naklonu instrumenta, sprememba kirurškega instrumenta mora biti hitro vidna tudi na zaslonu - spremeniti se mora slika uporabljenega instrumenta, rokavica mora prepoznati posamezne kirurške instrumente itd.

Rešitev (c):

3D-simulacija bi bila bolj realistična, saj bi omogočal prikaz globine in obračanje pacientovega telesa. Vendar bi 3D-simulacija zahtevala tudi več časa in večjo procesorsko moč za več izračunov, ki bi bili potrebni za izris ustrezne 3D-slike. To bi lahko pomenilo, da 3D-slike ne bi bile izrisane oziroma prikazane v realnem času, kar bi zmanjšalo uporabnot takšne 3D-simulacije.

Za tako resno uporabo 3D-simulacij, kot je medicinsko usposabljanje, bi bilo treba zagotoviti ustrezno strojno in programsko opremo, ki bi omogočala tekoče izvajanje 3D-simulacij v realnem času.