Odločili smo se, da bo zaradi visoke stopnje nevarnosti, povezane z morebitnim prehajanjem ne-nevtraliziranih strupenih odpadkov skozi izpuh te sežigalnice, sistem za zaznavanje plamena redundanten (vseboval bo več senzorjev), tako da okvara enega samega senzorja ne bo vodila do izpusta strupenih snovi iz izpuha.
Najprej moramo narediti načrt logičnega sistema, ki bo skrbel za odpiranje oziroma zapiranje ventila za dovajanje strupenih odpadkov. Če bo v sežigalnici plamen, potem naj sistem odpre ventil, v nasprotnem primeru pa naj sistem ventil zapre.
Odločiti se moramo tudi, ali naj sistem ventil odpre, »če kateri koli izmed senzorjev zazna plamen«, ali ne? Verjetno ne, saj bi v tem primeru izničili redundantnost sistema.
Če bi kateri koli od senzorjev odpovedal tako, da bi lažno pokazal prisotnost plamena, čeprav ga ne bi bilo, bi logični sistem, ki temelji na načelu »kateri koli od treh senzorjev, ki zazna plamen«, dal napačen izhod in odprl ventil za dovajanje strupenih odpadkov, ki bi ne-nevtralizirani zaputili sežigalno komoro. To je enako, kot če bi imeli sistem s samo enim senzorjem, ki bi odpovedal.
Veliko boljša rešitev je takšna zasnova, da se ventil odpre, če in samo če vsi trije senzorji zaznajo plamen.
Na ta način noben posamezen okvarjen senzor, ki je lažno zazna plamen, ne more zadržati ventila v odprtem položaju; namesto tega zahtevamo, da morajo vsi trije senzorji odpovedati na enak način – kar je zelo malo verjeten scenarij – da bi prišlo do tega nevarnega stanja.
V tem primeru bi pravilnostna tabela logičnega vezja izgledala takole, pri čemer $izhod = 0$ pomeni »zapri ventil«, $izhod = 1$ pa pomeni »odpri ventil«:
$A$ | $B$ | $C$ | $izhod$ |
0 | 0 | 0 | 0 |
0 | 0 | 1 | 0 |
0 | 1 | 0 | 0 |
0 | 1 | 1 | 0 |
1 | 0 | 0 | 0 |
1 | 0 | 1 | 0 |
1 | 1 | 0 | 0 |
1 | 1 | 1 | 1 |