Trenutno so najbolj priljubljeni oziroma uporabljani naslednji večpredstavnostni vsebniki: AVI, Matroska, MP4, Ogg, QuickTime in VOB+IFO
Ti vsebniki podpirajo različno število oblik zapisa videa: MPEG-1, MPEG-2, MPEG-4, H.264/MPEG-4 AVC, H.265/HEVC, Theora, VC-1/WMV, VP8 in VP9.
Podpirajo tudi različno število oblik zapisa zvoka. Oblike brez stiskanja: LPCM in PCM. Oblike stisnjene z izgubami: AAC, AC-3, DTS, MP3, Opus, Vorbis in WMA. Oblike stisnjene brez izgub: ALAC, DTS-HD, FLAC in MLP/Dolby TrueHD.
Kodek je postopek zgoščevanja oziroma stiskanja (in razširjanja) video ali zvočnih/avdio podatkov. Ne vpliva na video vsebnik, čeprav imata včasih podobno ime. Na primer MPEG-4 je postopek stiskanja, MP4 pa video vsebnik. Enako velja za JPEG, postopek stiskanja slikovnih podatkov in vsebnik. Gre za dve različni stvari – kot dve osebi z istim imenom – kar včasih vodi do različnih zapletov.
Operacijski sistemi pa s tem nimajo težav. Natančno vedo, kako ravnati z vsakim vsebnikom. Če prepoznajo vsebnik, uporabijo program, ki je namenjena temu, da se s tem vsebnikom (datoteko) ukvarja. Datoteke MP3 se samodejno odprejo v priljubljenem predvajalnikom glasbe in tako dalje.
Kateri koli program odpre vsebnik, je prva stvar, ki jo preveri, ali je vsebina urejena tako, kot bi morala biti. Če po spletu naročiš in dobiš paket, ki vsebuje nekaj drugega – ponoriš. Tudi programi dejujejo podobno, le da so zasnovani tako, da svojo jezo pokažejo bolj »spodobno«. Včasih se enostavno zaustavijo.
Ko program prepozna in potrdi veljavnost video vsebnika in njegove vsebine, prebere metapodatke, ki so na voljo in skuša ugotoviti, kateri kodek je bil uporabljen za zgoščevanje oziroma stiskanje podatkov, če sploh. Če najde primeren kodek, nadaljuje z rzširjanjem video podatkov in posledično tudi s predvajanjem videa.