Barvna kanala Cb in Cr imata lahko enako vzorčenje (ang. sampling) kot kanal Y, toda ker človeško oko v prostoru veliko bolje zaznava svetlost kot barve. Zato običajno vzorčenje obeh barvnih kanalov zmanjšamo na polovico ali četrtino v vodoravni smeri, v navpični smeri ali v obeh smereh, brez velikega vpliva na navidezno kakovost neobdelane slike. To imenujemo podvzorčenje (ang. subsampling).
Praktično vsaka izmed prej omenjenih različic podvzorčenja je že bila uporabljena, vendar danes najpogosteje uporabljamo naslednje različice – 4:4:4, 4:2:2, 4:1:1 in najpogosteje 4:2:0. Oglej si vsako izmed različic podvzorčenja, predstavljeno z ustrezno sliko. Vsaka matrika 8×8 na sliki predstavlja »makroblok« 64 pikslov v okvirju. Svetlo modri kvadrati so mesta pikslov, ki jih vzorčimo.
Pri 4:4:4 dejansko sploh ne gre za podvzorčenje, saj vzorčimo vse tri komponente enako pogosto. Zato sploh ne pride do izgube barv.
Pri 4:2:2 se barvna kanala Cb in Cr vzorčita pri eni polovici vodoravne ločljivosti vzorčenja svetlosti (kanal Y). Sočasno pomeni, da se vzorec Cb in Cr vzame istočasno kot vzorec Y.
Pri 4:1:1 se barvna kanala Cb in Cr vzorčita pri eni četrtini vodoravne ločljivosti vzorčenja svetlosti (kanal Y). Sočasno pomeni, da se vzorec Cb in Cr vzame istočasno kot vzorec Y.
Pri 4:2:0 številka 0 pomeni, da se barvna kanala Cb in Cr vzorčita pri eni polovici navpične ločljivosti vzorčenja svetlosti (kanal Y). Tako MPEG-1, kot MPEG-2 uporabljata podvzorčenje 4:2:0, le da se vzorci vzorčijo v različnih časovnih intervalih.
Ko se je pojavil standard MPEG-2 je bilo že splošno znano, da se kodiranje 4:2:2 pogosto pretvarja v 4:2:0. To je razlog, da vzorčenje MPEG-2 bolj tesno sledi vzorcu podvzorčenja 4:2:2. Tudi H.261/263 uporablja 4:2:0.