Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi pcyanelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo pcyanela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Hitrost okvirjev in prepletanje
Pri prikazovanju gibljivih slik – pri filmih, video produkciji, animaciji – se vsak okvir za kratko prikaže na zaslonu (danes je to običajno 1/24, 1/25 ali 1/30 sekunde) in ga takoj nato zamenja naslednji okvir. Vztrajnost človeškega vida združuje okvirje skupaj in to ustvari iluzijo gibljive slike. Hitrost okvirjev (ang. frame rate) merimo v številu okvirjev, ki se prikažejo/zamenjajo v eni sekundi in običajno označujemo kot fps (ang. frames per second).
V Severni Ameriki in na Japonskem kot standard uporabljajo 30 fps pri prenosu televizijskega signala in 24 fps pri HD video posnetkih. Preostali del sveta pa večinoma uporablja 25 fps tako za prenos televizijskega signala, kot za HD video posnetke.
Pri filmskih projekcijah je standard 24 fps, razen pri nekaterih posebnih sistemih, kot so IMAX, Showscan in Iwerks 70, ki uporabljajo 30 fps, 48 fps ali celo 60 fps. Nemi filmi in 8 mm amaterski filmi so uporabljali 16 fps ali 18 fps.
Digitalni video lahko uporablja eno izmed standardnih hitrosti okvirjev, ali pa celo katero koli drugo hitrost. Uporablja lahko celo spremenljivo stopnjo hitrosti, kjer se hitrost okvirjev prilagaja toku videoposnetka. Višja hitrost okvirjev pomeni bolj gladko gibanje in to nas pripelje do prepletanja (ang. interlacing).
V najzgodnejših dneh oddajanja televizijskega signala so inženirji iskali najhitrejšo praktično hitrost okvirjev za nemoteno gibanje in zmanjšanje utripanja na katodnih ceveh (stari TV sprejemniki) na osnovi fosforja. Prav tako so bili pod pritiskom, da uporabljajo najmanjšo možno pasovno širino za najvišjo ločljivost in najhitrejšo hitrost okvirjev.
Njihova rešitev je bila prepletanje (ang. interlacing) videoposnetka, pri katerem so bile lihe vrstice poslane v enem prehodu zaslona in sode vrstice v naslednjem.
Vsak prehod se imenuje polje (ang. field) in dve polji predstavljata en cel okvir. To »nekako« velja, saj soda in liha polja dejansko niso iz istega vira. Pri videu s 60 polji na sekundo je hitrost izvornih okvirjev dejansko 60 fps – pri ustvarjanju okvirjev pa se polovica vsakega okvirja, vsaka druga vrstica, preprosto zavrže. Zato videa ne moremo razpletati (ang. deinterlacing) preprosto z združevanjem dveh polj v en okvir; saj polji ne izvirata iz istega okvirja.
Spodnja slika prikazuje razliko med prepletenim in progresivnim (ang. progressive) videoposnetkom.
