Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi pcyanelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo pcyanela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Vsebniki in oblike videa
Video vsebnik ali ovoj je datoteka, sestavljena tako, da jo razume operacijski sistem (oziroma ve, kaj z njo početi). Oglejmo si to na primeru iz resničnega življenja:
Naključne ničle in enice imenujemo podatki. Ko so ti podatki združeni na način, ki ga ljudje razumemo, se imenujejo informacija. Podobno sta fotoaparat in fotografski objektiv sestavljena iz sestavnih delov. Darilo (fotografska oprema), ki ga želimo poslati prijatelju, je informacija.
Včasih informacije stisnemo, da prihranimo prostor (embalaža - kot polnjenje kovčka). Urejanje in pakiranje podatkov opravimo z nizom pravil, imenovanih kodek (kodiranje-dekodiranje) (ang. codec; coding-decoding). Če je kodek oblikovan tako, da nogavice zabaše v vsak razpoložljiv prostor v kovčku, potem to tudi počne. Nekateri kodeki na primer nogavice zvijajo, drugi jih prepogibajo in tako naprej. V zgornji primerjavi je kodiranje oziroma kodek način, kako so predmeti pakirani v škatlo.
Tisto, kar piše na škatli so metapodatki - informacije o informacijah. Če je škatla darilo, nanjo damo nalepko ali oznako. Prijatelj, ki bo darilo dobil, ne more vedeti, kaj je v njem. Ve le, kaj naj bi z darilom storil.
Zunanja škatla oziroma poštni paket – standard, ki olajša obdelavo, pošiljanje ali branje – je ovoj ali vsebnik (ang. container). Ko bo prijatelj prejel paket, bo vedel, kako ga odpreti. Tako dobite videoposnetek iz vsebnika.
Ampak predstavljaj si, da dobiš darilo in ga preprosto ne moreš odpreti!
Operacijski sistemi so zasnovani tako, da za morajo vedeti kakšni podatki so v datotekah in kaj naj z njimi počnejo. Operacijski sistemi so na nek način podobni dostavljalcem. Datoteka .exe na primer pove operacijskemu sistemu, da jo mora izvesti (pognati), datoteka .bat pa, da mora, enega za drugim, pognati enega ali več zaporednih ukazov, definiranih v njej.
Kako OS razlikuje med glasbeno datoteko MP3 in video datoteko, ki ne vsebuje videa ampak samo isto glasbo? Tako, da vpraša datoteko, če je datoteka .mp3 ali kaj drugega? Če določimo napačno končnico datoteke, OS ne bo vedel, kaj storiti z njo. Podobno paket, ki vsebuje napačen naslov, vrnejo pošiljatelju.
Video vsebnik je datoteka, zasnovana kot vmesnik (vratar) med OS in video podatki. Je kot predstavnik službe za stik s strankami. Kadar stranka zahteva pomoč ali podporo, predstavnik pove stranki: »Z veseljem vam bom pomagal, ni vam treba govoriti s šefom.« Z operacijskim sistemom se ukvarja neposredno.
Ker so datoteke tesno povezane z operacijskimi sistemi, ima vsak operacijski sistem »najljubšo« datoteko za vsako vrsto podatkov. Za OS Windows sta najljubša video vsebnika WMV in AVI, medtem ko je za Mac OSX to video vsebnik MOV.
Video vsebnik običajno vsebuje zgoščene oziroma stisnjene video podatke (za to poskrbi video kodek), stisnjene zvočne oziroma avdio podatke (za kar poskrbi avdio kodek) ter časovne kode, podnapise, naslov in druge metapodatke.
