Vzorčenje zvoka

Dejstvo, da se digitalna krivulja (digitalne vrednosti, povezane med seboj) razlikuje od analogne krivulje pomeni, da predstavitev zvoka v digitalni obliki izgublja kakovost, saj se podatki med posameznimi časovnimi vzorci izgubijo. Če želimo povečati kakovost digitalnega zvoka ter ga shraniti tako, da bo čim bolj podoben analognemu izvirniku, ga moramo vzorčiti čim bolj pogosto. Na ta način odčitamo čim več podatkov o analognem zvoku, kar nam omogoča, da je pretvorba iz digitalne nazaj v analogno obliko čim bolj podobna izvirniku.

Zavedati pa se moramo, da več odčitanih vrednosti pomeni večjo datoteko, v katero shranjujemo digitalni zvok. Zato se pojavi vprašanje, kolikšna naj bo frekvenca vzorčenja? Odgovor na to vprašanje je znan in se imenuje »Nyquistov teorem vzorčenja«, ki ga je prvi zapisal Harry Nyquist, kasneje pa dokazal Claude Shannon.

Nyquistov teorem vzorčenja

Na primer, najvišja frekvenca zvoka, ki jo lahko ljudje slišimo, je približno 20 kHz (20000 ciklov na sekundo), nekateri pa lahko slišijo tudi do 22 kHz. Tako moramo glasbo zajemati s hitrostjo vzorčenja 44 kHz (44000-krat na sekundo). To je frekvenca vzorčenja glasbe CD-kakovosti (dejansko je frekvenca vzorčenja 44,1 kHz). Sicer obstajajo še druge standardne frekvence vzorčenja.

Različni zvoki so lahko različno glasni. Ločljivost vzorčenja omogoča nastavitev obsega shranjevanja za vsak vzorec. Pri nizki ločljivosti vzorčenja je obseg glasnosti zelo omejen, pri visoki ločljivosti vzorčenja pa lahko postane datoteka prevelika. Ločljivost vzorčenja glasbe pri CD-kakovosti zvoka je 16 bitov, pri DVD-kakovsti zvoka pa 24 bitov.

Interaktivna vaja