Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Uporaba standarda ASCII v praksi
Standard ASCII, kljub velikim spremembam v računalništvu in informatiki še vedno predstavlja osnovo shranjevanja angleških besedil v računalniku. Vsebuje veliko dobrih stvari, na primer, da so bitni vzorci črk zaporedni – 26 črk angleške abecede, urejenih po abecedi, je predstavjenih z zaporednimi bitnimi vzorci. Velike črke je zelo enostavno mogoče pretvoriti v male črke (in obratno) tako, da zamenjamo vrednost enega bita. Bitne vzorce vseh 10 števk je enostavno izpeljati iz vrednosti teh števk – zadnji štirje biti so dejanska vrednost števke, prvi štirje biti so predpona, ki je enaka za vse števke.
Najboljše od vsega je, da je standard ASCII zelo zanesljiv standard. Noben drug standard ni tako razširjen, ali tako vgrajen v tipkovnice, video zaslone, sistemsko strojno opremo, tiskalnike, pisave, operacijske sisteme in Internet.
Največjo težavo standarda ASCII označuje že prva beseda kratice. ASCII je resnično samo ameriški standard in ni dovolj dober niti za druge države, kjer govorijo angleško. Standard na primer ne vsebuje simbola za britanski funt (£).
Angleščina uporablja latinico. Med pisnimi jeziki, ki uporabljajo latinico, je angleški jezik nenavaden, saj zelo malo besed potrebuje naglasna znamenja. Vendar tudi tiste besede, ki tradicionalno potrebujejo naglasna znamenja, lahko povsem sprejemljivo zapišemo tudi brez naglasnih znamenj.
Toda severno in južno od ZDA in preko Atlantika obstajajo številne države in jeziki, kjer je naglasna znamenja veliko bolj pogosta. Ta znamenja so prvotno pomagala pri prilagajanju latinice na razlike med govorjenimi zvoki teh jezikov. Bolj vzhodno ali južno od zahodne Evrope naletimo na jezike, ki ne uporabljajo latinice, kot so na primer grški, hebrejski, arabski in ruski jezik (ki uporablja cirilico). Še dlje vzhodno naletimo na kitajske ideografske simbole, ki so jih sprejeli tudi na Japonskem in v Koreji.
Zgodovina standarda ASCII od leta 1967 naprej je večinoma zgodovina poskusov premagovanja omejitev tega standarda in kako standard narediti bolj uporaben za druge jezike. Leta 1967 je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) priporočila različico ASCII z znaki, »rezerviranimi za nacionalno uporabo«. Tako je nastala družina standardov ISO/IEC 8859. Vendar to očitno ni najboljša rešitev za internacionalizacijo, saj ne zagotavlja nobene doslednosti.
|
Desetiško 128 Šestnajstiško 80 Osmiško 200 Dvojiško 10000000 |