Program za urejanje besedil je računalniški program, ki zagotavlja funkcije za obdelavo in urejanje besedil. Prvotno so bili računalniški programi za urejanje besedil in za namizno založništvo ločeni, zdaj pa se v mnogočem prekrivajo. Sodobni urejevalniki besedil vsebujejo funkcije, ki so jih včasih vsebovali izključno programi za namizno založništvo (ang. Desktop publishing – DTP).
Večina urejevalnikov besedil vsebuje naslednje funkcije:
Samodejna razporeditev besedila v vrsticah določene dolžine brez pritiskanja na tipko Enter
(ki naj bi jo pritisnili le ob koncu odstavka). Ko je dosežena določena dolžina vrstice, se besedilo nadaljuje v naslednji vstici.
Možnost vstavljanja vezaja, ki razdeli besedo, če se beseda pojavi na koncu vrstice. Če se beseda kasneje, med urejanjem, premakne na sredino vrstice, se vezaj ne izpiše.
Samodejno prilagajanje besedila levem robu, desnem robu ali obema robovoma. Besedilo pa je lahko poravnano tudi sredinsko. Samodejno prilagajanje besedila se zgodi tudi, če spremenimo robove strani in tabulatorje.
Nastavljanje začasnih robov v dokumentu, ki se razlikuje od uporabljenih, privzetih robov. Vsakemu odstavku lahko nastavimo zamik celotnega odstavka, zamik prve vrstice ali viseči zamik (zamik vseh vrstic razen prve).
Vstavljanje: vnos novega besedila v obstoječe besedilo, brez brisanja obstoječega besedila.
Prepisovanje: zamenjava starega besedila z novim tako, da novo besedilo vnašamo preko starega besedila.
Brisanje: brisanje besedila z zaslona ali brisanje celotnih dokumentov z diska.
Kopiranje ali izrezovanje: podvajanje ali premikanje blokov besedila znotraj dokumenta.
Premikanje neposredno na določene besede, besedne zveze ali dele besed v dokumentu in njihova zamenjava z različnimi drugimi besedami, besednimi zvezami ali deli besed.
Delitev besedila na strani: samodejno deljenje dokumenta na strani, ki vsebujejo določeno število vrstic (oziroma določeno količino besedila).
Številčenje strani: samodejno zaporedno številčenje strani.
Možnost ustvarjanja standardnih blokov besedila, ki se samodejno prikažejo na vrhu ali na dnu vsake strani v dokumentu.
Samodejno zaporedno številčenje opomb in izpis opomb na dnu ustreznih strani dokumenta.
Kazalo vsebine in druga kazala lahko program na podlagi dokumenta ustvari samodejno, vendar morajo biti deli besedila ustrezno označeni (najpogosteje z uporabo ustreznih slogov).
Samodejno združevanje obrazca oziroma predloge z virom podatkov. Tako lahko ustvarimo več kopij pisma (ali drugačnega besedila) pri katerih se spremenljivke v besedilu nadomestijo z ustreznimi podatki iz vira podatkov.
Program, ki primerja besede v besedilu s spletnim slovarjem; označuje elemente, ki jih v slovarju ne najde; ponuja alternativne besede oziroma načine za popravljanje napak.
Funkcije za urejanje besedil so bistveni del vsake pisarniške zbirke in lahko obstajajo kot samostojni program (na primer Microsoft Word v pisarniški zbirki Microsoft Office in Apple Pages v pisarniški zbirki iWorks) ali kot funkcija splošnejšega programa (na primer LibreOffice Writer v pisarniški zbirki LibreOffice).
Že nekaj let so na voljo tudi spletne različice urejevalnikov besedil, ki tečejo kot storitve v oblaku in ljudem omogočajo hitrejše in učinkovitejše delo. Najbolj znani spletni urejevalniki besedil so Google Docs, del spletne pisarniške zbirke G Suite, Microsoft Word Online, del spletne pisarniške zbirke Microsoft Office 365 in Apple Pages za iCloud, del spletne pisarniške zbirke iCloud.
Licenci obeh zbirk pisarniških programov se razlikujeta v tem, da je mogoče izvorno kodo posodobitev zbirke OpenOffice dodati v LibreOffice, v obratni smeri pa to ne gre. To je razlog, da mnogo ljudi raje izbere in uporablja LibreOffice.
Čez čas bodo razlike med obema zbirkama verjetno še večje, ravno zaradi prej omenjenih licenc, v katerih se obe zbirki razlikujeta. LibreOffice se bo razvijal hitreje, saj bo lahko uporabljal tudi vse novosti zbirke OpenOffice.