Zgodovina urejanja besedila

Urejanje besedila se ni razvilo iz računalniške tehnologije. Razvijalo se je iz potreb pisateljev in se je šele kasneje združilo s področjem računalništva in informatike. Zgodovina urejanja besedil je zgodba o postopni avtomatizaciji fizičnih vidikov pisanja in urejanja ter o izboljševanju tehnologije, ki je postala dostopna tako posameznikom, kot uslužbencem podjetij.

Začetni korak avtomatizacije je bil izum tiskanja in premičnih črk ob koncu srednjega veka. Vendar je bil pisalni stroj najpomembnejši napredek pri odmiku od ročnega pisanja, vsaj kar zadeva posameznike. Christopher Latham Sholes je s pomočjo dveh sodelavcev leta 1867 izumil prvi uspešen ročni pisalni stroj. Verjetno je najbolj nenavadno, da ga je leta 1874 začelo tržiti znano orožarsko podjetje »E. Remington and Sons«. Glavna pomanjkljivost tega modela je bila, da je tiskal na spodnji strani valja, tako da si uporabnik ni mogel ogledati svojega dela, dokler ni končal.

Uporabo pisalnega stroja so olajšale različne izboljšave: tipka za premik shift, ki je omogočila tipkanje velikih in malih črk z istimi tipkami (1878); tiskanje na zgornji strani valja (1880); in tipka tab, ki je omogočila nastavitev robov (1897).

Thomas Edison je že leta 1872 patentiral električni pisalni stroj, vendar so prvi delujoči model izdelali šele leta 1920. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je IBM predstavil bolj izpopolnjeno različico, imenovano IBM Electromatic, ki je močno povečala hitrosti tipkanja in hitro pridobila široko podporo med poslovnimi uporabniki.

Leta 1961 je IBM izdelal pisalni stroj Selectric, ki je pomenil radikalno spremembo glede na prejšnje oblike pisalnih strojev. Edinstvena je bila glava stroja v obliki golf žogice, ki je omogočala veliko hitrejše tipkanje. Prejšnji stroji so omogočali komaj 50 besed na minuto, pisalni stroj Seletric pa je hitrost skoraj podvojil, saj so najhitrejše tipkarice dosegale tudi 90 besed na minuto. Glava se je pomikala po strani, kar je odpravilo potrebo po vračanju celotne strani iz konca na začetek vrstice. S tem so pisalni stroji zasedali bistveno manj prostora. Glavo je bilo enostavno zamenjati in tako je bila mogoča uporaba različnih pisav, s čimer je bila omogočena podpora za več jezikov.

Leta 1964 je pisalni stroj Selectric dobil dodatek za shranjevanje natipkanih znakov – magnetni trak – s čimer je postal prvi (sicer analogni) urejevalnik besedil. Selectric je bil tudi predhodnik tipkovnic in nekoliko spremenjen model je bilo mogoče priključiti na računalnik IBM System/360. Selectric je bil priljubljen tudi zaradi elegantne oblike, za katero je poskrbel priznani arhitekt Eliot Noyes.


Disketa je zaznamovala novo stopnjo razvoja medijev za shranjevanje. Razvili so jo pri IBM v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za uporabo pri obdelavi podatkov, vendar se je kmalu uveljavila tudi pri urejanju besedil. Vydec je bilo prvo podjetje, ki je leta 1973 izdelalo sistem za urejanje besedil z uporabo disket za shranjevanje. Predhodni nosilci za shranjevanje – magnetni trakovi ali diski – so lahko shranili samo eno ali dve strani besedila, zgodnje diskete pa so lahko shranile od 80 do 100 strani. Ta povečana zmogljivost shranjevanja je omogočila ustvarjanje in enostavno urejanje več dokumentov hkrati.

Diskete so omogočile tudi shranjevanje programov, ne samo dokumentov. Najpomembnejši napredek pri urejanju besedil je bil prehod iz navodil, vgrajenih v stroje, do programske opreme na disketah. Ko so bili programi del strojne opreme, jih je bilo težko in drago spremeniti oziroma nadgraditi. Programe na disketah je bilo bolj enostavno posodobiti, saj je bilo mogoče posodobljeni program naložiti in uporabljati z isto strojno opremo.

V začetku 1980-ih let se je pojavil WordStar – prvi pravi urejevalnik besedil, ki je omogočal urejanje besedil z osebnimi računalniki. Ločevanje programske opreme od strojne opreme pa je urejanje besedil naredilo dostopno tudi posameznikom. Urejevalniki besedil pa so postali eden od najpogostejših programov, ki jih uporabljamo na osebnih računalnikih.