Običajno stalne vejice niti ne pišemo, ampak se dogovorimo, koliko bitov bo predstavljalo celi del in koliko decimalni del števila.

Oglejmo si primer, pri katerem želimo zapisati število $118,45$ s 16 biti tako, da bo 8 bitov predstavljalo celi del, 8 bitov pa decimalni del števila. Število pretvorimo tako, da ločeno pretvorimo celi del števila, levo od decimalne vejice in ločeno decimalni del, desno od decimalne vejice. Za pretvarjanje lahko uporabimo Hornerjev algoritem.

Pretvorimo celi del.
118 = 59 × 2 + 0
 59 = 29 × 2 + 1
 29 = 14 × 2 + 1
 14 =  7 × 2 + 0
  7 =  3 × 2 + 1 
  3 =  1 × 2 + 1 
  1 =  0 × 2 + 1  ↑

Števke preberemo od spodaj navzgor in dobimo $118_{10} = 1110110_2$. Ker zahtevamo zapis celega dela z 8 biti, ta del zapišemo kot $01110110_2$.

Pretvorimo decimalni del.
0,45 × 2 = 0,90 → 0  ↓
0,90 × 2 = 1,80 → 1
0,80 × 2 = 1,60 → 1
0,60 × 2 = 1,20 → 1
0,20 × 2 = 0,40 → 0 
0,40 × 2 = 0,80 → 0 
0,80 × 2 = 1,60 → 1
0,60 × 2 = 1,20 → 1

Vsakič upoštevamo le celi del, neceli del vzamemo naprej v postopek. Števke preberemo od zgoraj navzdol in dobimo $0,45_{10} = 0,01110011_2$.


Realno število ima v dvojiški predstavitvi s stalno vejico, naslednjo obliko $$118,45_{10} = 1110110,01110011_2$$

Negativna realna števila predstavimo v dvojiški obliki s stalno vejico na enak način, kot pozitivna realna števila, le da jih na koncu pretvorimo še v dvojiški komplement – podobno kot pri negativnih celih številih.

*Predstavitev realnih števil s plavajočo vejico

Predstavitev števil s stalno vejico omejuje zapis zelo velikih, pa tudi zelo majhnih števil, zato se tak zapis v praksi zelo malo uporablja.

V računalnikih se večinoma srečujemo s celimi predznačenimi števili ali pa z realnimi števili, ki jih predstavljamo s plavajočo vejico (ang. floating point). Osnova te predstavitve je zapis v znanstveni notaciji (ang. scientific notation) oziroma z eksponentnim zapisom.

Predstavitev realnega števila v znanstveni notaciji oziroma v eksponentnem zapisu izgleda takole: $$m \times B^{n}$$ pri čemer $m$ predstavlja mantiso (oziroma koeficient), $B$ bazo (oziroma osnovo) in $n$ eksponent. S spreminjanjem vrednosti $n$ se vejica premika vzdolž mantise levo ali desno, tako da $n$ v bistvu pove, kje se nahaja vejica.

Na tak način zapišemo realna števila z dvojiško ($B = 2$), desetiško ($B = 10$) ali katerokoli drugo osnovo. Bistvo predstavitve števila v tem zapisu je, da ima mantisa vejico vedno na določenem mestu, spreminja pa se eksponent. Ponavadi imamo eno celo mesto, druga mesta pa so namenjena za ulomek oziroma neceli del števila. Taki obliki pravimo normalizirana oblika. V nasprotnem primeru pa govorimo o denormalizirani obliki.