Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Izvor označevalnih jezikov
Besedilna datoteka je datoteka, ki vsebuje le golo besedilo brez dodatnih oznak oziroma značk. Kot zelo preprost primer si predstavljaj besedilno datoteko, ki vsebuje samo nasledje besedilo:
Gori na gori gori.
Če želiš v tovrstni besedilni datoteki poiskati niz »gori«, boš vse tri primere zlahka našel(-la) z ukazom »najdi« (ang. find). Ne boš pa mogel(-la) razlikovati med različnimi pomeni besede (gora, gorenje in zgoraj).
Semantično oziroma pomensko označevanje besedila je najbolj zanesljiv način, da lahko najdemo vse točno določene podatke, ki jih želimo najti z iskanjem. Na primer vse pojavitve samostalnika gora, glagola gorenje ipd.
V besedilu najpogosteje pomensko označujemo osebe, kraje in datume, vendar je mogoče označiti kar koli – citate oziroma navedke, čustva, ekonomske podatke ali hrano – skratka vse, kar nas zanima. Označujemo lahko posamezne besede, besedne zveze ali daljše dele besedila. V nadaljevanju si bomo ogledali, kako označuemo dele besedila, predvsem v smislu predstavitve besedila na spletu.
S pomočjo označevalnih jezikov lahko nedvoumno označimo dele elektronskega dokumenta. Običajno oznake oziroma značke določajo, kako naj bo določen del besedila prikazan oziroma uporabljen ali pa kaj določen del besedila pomeni.
Izvor besedne zveze »označevalni jezik« izhaja iz postopka stavljenja besedila (ang. typesetting) pred tiskom v tiskarni, pri čemer je urednik dele besedila ob robu označil z navodili oziroma pripombami glede oblikovanja in kasneje tudi glede pomena določene vsebine. Ta vidik pomenskega označevanja delov besedila pa je postal bistven pri uporabi označevalnih jezikov.
