Relacijski podatkovni model

Relacijski podatkovni model (ang. Relational database model) pomeni velikanski skok naprej v primerjavi z mrežnim modelom. Relacijski model dovoljuje, da je kateri koli zapis v razmerju povezan s katerim koli drugim zapisom preko skupnega polja. Nenadoma se je zelo zmanjšala vsa zapletenost načrtovanja podatkovne baze, saj je bilo mogoče spreminjati shemo podatkovne baze (ang. database scheme) ne da bi pri tem vplivali na dostop do podatkov.

Vir fotografije Ker do podatkov lahko dostopamo neposredno preko razmerij med zapisi, lahko zelo enostavno dodajamo nova razmerja med zapisi – v ustrezne tabele samo dodamo nova skupna polja.

Ko je Edgar Frank Codd leta 1970 razvil relacijski model, je obveljalo prepričanje, da je ta model nepraktičen. Povečano enostavnost uporabe lahko dosežemo le za ceno bolj zapletenega izvajanja. Strojna oprema v tem času pa preprostno ni bila dovolj zmogljiva, da bi omogočala izvedbo modela. Od takrat se je seveda marsikaj spremenilo. Napredek v razvoju in zmogljivosti strojne opreme je omogočil, da lahko danes celo najpreprostejši računalniki poganjajo zapletene sisteme za upravljanje podatkovnih baz.

Relacijske podatkovne baze so se razvijale z roko v roki s strukturiranim poizvedovalnim jezikom (ang. Structured query language – SQL). Prednost jezika SQL, ki si ga bomo ogledali v naslednji učni enoti, je v tem, da se lahko vsak začetnik nauči izvajati osnovne poizvedbe v zelo kratkem času. Ravno ta enostavnost jezika SQL pa predstavlja tudi velik del uspeha relacijskega podatkovnega modela.

Spodnji tabeli sta druga z drugo povezani preko polja koda_izdelka. Na tak način – preko skupnega polja – lahko povežemo kateri koli dve tabeli. In to je bistvo relacijskega podatkovnega modela.

Tabela 1

Tabela 2