Upravljanje tabel

Ustvarjanje tabel

S stavkom CREATE TABLE v podatkovni bazi ustvarimo novo tabelo, v katero shranjujemo entitete in relacije.

Ustvarjanje nove tabele 
CREATE TABLE IF NOT EXISTS tabela (
  stolpec1 vrsta_podatkov omejitev DEFAULT privzeta_vrednost,
  stolpec2 vrsta_podatkov omejitev DEFAULT privzeta_vrednost,
  stolpec3 vrsta_podatkov omejitev DEFAULT privzeta_vrednost,
  ...
);

Strukturo nove tabele določa njena shema, ki določa niz stolpcev oziroma atributov. Vsak stolpec ima ime, vrsto podatkov, dovoljenih v tem stolpcu, izbirne omejitve za vstavljene vrednosti in izbirno privzeto vrednost.

Če že obstaja tabela z enakim imenom, bo SQL običajno vrnil napako. Tej napaki se lahko izognemo in preskočimo ustvarjanje že obstoječe tabele tako, da v stavku CREATE TABLE uporabimo pogoj IF NOT EXISTS, kot je prikazano v zgornjem primeru.

Vrste podatkov

Različne podatkovne baze podpirajo različne vrste podatkov, vendar običajno podpirajo vsaj številske, besedilne in druge vrste podatkov, kot so datumi, logične vrednosti ali celo podatki v dvojiškem zapisu, na primer slike ali druge datoteke. Tabela vsebuje nekaj primerov različnih vrst podatkov, ki jih lahko uporabljamo v kodi SQL.

Vrsta podatkov Opis
INTEGER, BOOLEAN Uporabimo ju za shranjevanje celih števil, kot so na primer števec, višina ali starost. Logična vrednost je predstavljena kot celoštevilska vrednost, ki lahko vsebuje samo 0 ali 1.
FLOAT, DOUBLE, REAL Uporabimo jih za shranjevanje realnih števil, zapisanih s plavajočo vejico, kot so na primer rezultati meritev ali druge natančnejše številske vrednosti. Uporabimo lahko različne vrste, odvisno od natančnosti plavajoče vejice, ki jo potrebujemo za shranjevanje vrednosti.
CHARACTER(štev_znakov), VARCHAR(štev_znakov), TEXT

Uporabimo jih za shranjevanje besedilnih podatkov v vseh vrstah jezikov. Razlika med različnimi vrstami na splošno pomeni učinkovitost podatkovne baze pri delu s temi podatki.

Vrsti CHARACTER in VARCHAR (okrajšava za spremenljivo število znakov – ang. variable charater) sta navedeni z največjim številom znakov, ki jih lahko shranita, zato sta lahko učinkovitejši za shranjevanje in poizvedovanje pri tabelah, ki vsebujejo veliko podatkov. Če je besedilo daljše, potem se v podatkovno bazo shrani samo navedeno število znakov.
DATE, DATETIME Uporabimo ju za shranjevanje datumskih in časovnih žigov za spremljanje časovnih podatkov in podatkov o dogodkih. Delo s temi podatki je lahko težavno, zlasti pri upravljanju podatkov med različnimi časovnimi pasovi.
BLOB Uporabljamo ga za shranjevanje dvojiških podatkov (na primer datotek) neposredno v podatkovni bazi. Shraniti jih moramo s pravimi metapodatki, če želimo po teh podatkih poizvedovati.