Pravilnostna tabela

Potem, ko smo spoznali osnovne gradnike digitalnih vezij – tranzistorje, ki delujejo kot elektronska stikala, si poglejmo, kako lahko opišemo delovanje digitalnih vezij. Za to uporabljamo pravilnostne tabele (ang. truth table), ki nam prikažejo, kako se vezje odziva na različne kombinacije vhodnih signalov.

Pravilnostna tabela je organizirana tako, da na levi strani vsebuje vse možne kombinacije vhodov (ang. inputs) logičnega vezja, na desni strani pa vmesna stanja in na koncu vse možne kombinacije običajno enega, lahko pa tudi več izhodov (ang. outputs). Včasih jo imenujemo tudi resničnostna tabela.

V nadaljevanju si bomo ogledali pravilnostne tabele z enim, dvema in tremi vhodi. Pravilnostne tabele z več vhodi uporabljamo na enak načim. Če torej razumemo pravilnostne tabele z enim, dvema ali tremi vhodi, bomo razumeli tudi pravilnostne tabele z več vhodi. Pri tem velja omeniit, da vhode običajno označujemo s črkami $a$, $b$, $c$, $d$ ... ali $x$, $y$, $z$, $w$ ... Lahko pa uporabljamo tako male, kot velike tiskane črke. Izhod pogosto označujemo kot funkcijo vhodov oziroma s črkama $f$ ali $q$.

Ker lahko vsak vhod zavzame natanko dve stanji, bo imelo vezje z enim vhodom natanko dva različna vhoda (saj velja $2^1 = 2$) in ustrezna izhoda:

$x$ $f(x)$
0 1
1 1

Vezje z dvema vhodoma bo imelo natanko štiri različne kombinacije vhodov (saj velja $2^2 = 4$) in ustrezen izhod za vsako izmed kombinacij vhodov:

$x$ $y$ $f(x, y)$
0 0 1
0 1 0
1 0 1
1 1 1


Vezje s tremi vhodi bo imelo natanko osem različnih kombinacij vhodov (saj velja $2^3 = 8$) in ustrezen izhod za vsako izmed kombinacij vhodov:

$x$ $y$ $z$ $f(x, y, z)$
0 0 0 1
0 0 1 0
0 1 0 1
0 1 1 1
1 0 0 0
1 0 1 0
1 1 0 1
1 1 1 1