Operand je v ukazu ponavadi podan z naslovom, kjer se nahaja. Če je operand pomnilniški, potem je naslov naslov pomnilniške besede, če pa je operand registrski, je naslov naslov registra – običajno zaporedna številka registra.
Z enobitnim naslovom opišemo zgolj naslova 0 in 1. Z dvema bitoma lahko določimo štiri naslove: 00, 01, 10 in 11. Za naslavljanje 16 registrov tako potrebujemo 4 bite: 24 = 2 · 2 · 2 · 2 = 16. Po drugi strani za naslavljanje pomnilniških besed potrebujemo bistveno več bitov. Predpostavimo, da imamo na voljo 4 GiB pomnilnika. V tem primeru potrebujemo kar 32 bitov za zapis vseh možnih naslovov (232 = 4 294 967 296).
Omenili smo že možnost hrambe operanda tudi v samem ukazu. Tak način podajanja operandov imenujemo takošnje naslavljanje (ang. immediate addressing).
Nikjer nismo omenili, kako naslavljamo vhodno-izhodne enote oziroma kako iz njih dobimo podatke. Z vhodno-izhodnimi enotami CPE upravlja tako, da jim pošilja ukaze in podatke oziroma iz njih bere podatke in poročila o dejavnosti (ang. status). CPE ukaze in podatke z vhodno-izhodnimi enotami izmenjuje na podoben način, kot bi pisala ali brala pomnilniške lokacije, kar pomeni, da imamo za vhodno-izhodne enote podoben naslovni prostor kot za pomnilnik. Pri nekaterih računalnikih je lahko vhodno-izhodni naslovni prostor preslikan (vključen) kar v pomnilniški naslovni prostor (ang. memory mapped).
Dandanes je veliko govora o 64-bitnih procesorjih in 64-bitnih operacijskih sistemih. Koliko pomnilniških besed lahko naslovimo s 64 biti?
Aritmetično-logični ukazi imajo običajno tri operande. Za dva operanda se bo izvšila operacija, medtem ko tretji operand podaja, kam naj se shrani rezultat. Primer ukaza, ki sešteje registra R1 in R2 ter rezultat shrani v register R3, je:
CPE lahko tudi samo prenaša podatke med različnimi deli računalnika. Najobičajnejši prenos je iz pomnilnika v register (LOAD) oz. iz registra v pomnilnik (STORE). Možen je tudi prenos med dvema registroma oz. dvema pomnilniškima naslovoma. Ukazi za prenos podatkov imajo ponavadi dva operanda: eden določa, od kod beremo (izvor informacije), drugi določa, kam informacijo pišemo (ponor informacije). Kot primer si oglejmo ukaz, ki vrednost v registru R1 shrani na pomnilniški naslov addr:
Kako pa v veliki večini programerji danes vidijo vhodno-izhodni prostor? Poišči na spletu.