Spomnimo se, da je vrstni red elementov v zaporedju pomemben, poleg tega pa se elementi v njem lahko ponavljajo. Za množico ne velja nič od tega: vrstni red elementov ni bistven, vsak element pa lahko v njej nastopa samo enkrat. Množico zato uporabljamo v primerih, ko so pomembne le pripadnosti elementov v njej, ne pa njihovi položaji.
Tako kot zaporedja se tudi množice pogosto pojavljajo v vsakdanjem življenju. Lahko rečemo, da dijaki na zaključnem izletu tvorijo množico, saj v njej nimamo podvajanj, poleg tega pa nas za vsakega dijaka zanima zgolj to, ali se je izleta udeležil, nima pa smisla govoriti o vrstnem redu udeležencev izleta.
V pythonu nam je množica na voljo kar kot vgrajeni podatkovni tip set. Množico lahko ustvarimo tako, da funkciji set podamo tabelo njenih elementov:
Elementi množice se izpišejo v vrstnem redu, ki ga ne moremo vnaprej predvideti. To je razumljivo, saj vrstni red elementov pri množicah ni pomemben. Morebitna podvajanja se preprosto ignorirajo:
Prazno množico ustvarimo z izrazom set().
Napiši izraz, ki ustvari množico prvih petih praštevil.
Napiši izraz, ki ustvari množico kvadratov števil od 1 do 100. Pomagaj si z jedrnatim zapisom tabele, ki smo ga spoznali v 4. učni enoti.
V pythonu je množice mogoče ustvariti na dva načina. Pri pravem načinu elemente množice naštejemo znotraj para zavitih oklepajev. Pri drugem načinu pa uporabimo izraz oblike set(tabela), kjer elemente množice funkciji set podamo v obliki tabele. Tolmač bo množico zapisal z zavitimi oklepaji:
>>> set([1, 2, 3, 4, 5])
{1, 2, 3, 4, 5}
>>> set(['a', 'e', 'i', 'o', 'u'])
{'e', 'i', 'u', 'a', 'o'}
>>> imena = set(['Nika', 'Jure', 'Branko', 'Alenka'])
>>> imena
{'Alenka', 'Branko', 'Nika', 'Jure'}
Pozor: prazno množico lahko ustvariš samo z izrazom set() ali set([]). Izraz {} namreč ne ustvari prazne množice, pač pa – kot bomo spoznali v naslednji učni enoti – prazen slovar.